Anton Brcko

BRCKO Anton, glasbenik, rojen 5. aprila 1911 v Oseku kmetu Jožefu in Ani Smet, umrl 21. februarja 1939 v bolnišnici v Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Oseku, pripravnico v Alojzijevišču in 5. razred gimnazije v malem semenišču v Gorici (1926-31). V Zadru je končal učiteljišče in diplomiral. Ker kot Slovenec ni mogel dobiti zaposlitve v Italiji, je leta 1936 odšel v Jugoslavijo, a tudi tam ni dobil službe, ker je bil italijanski državljan. Da bi se preživljal, je moral prijeti za vsako delo: zaposlen je bil pri banki Slaviji v Ljubljani, nato pri posojilnici v Slovenskih Konjicah. Tu je bil tudi kapelnik godbe na pihala in orkestra. Kasneje je honorarno poučeval na meščanski šoli v Slovenskih Konjicah. Leta 1938 se je poročil. Toda zaradi pomanjkanja, prenapornega dela in težkega življenja je podlegel sušici, katere kal je nosil že iz otroških let. 

Brcko je bil glasbeno zelo nadarjen. Že kot semeniščnik je vodil zavodski pevski zbor, veliko je tudi skladal. Pod psevdonimom Selko Dragar je v samozaložbi izdal deset Marijinih pesmi z naslovom Dolorosa; štiri mašne pesmi za otroški zbor so izšle v Gregorčevi zbirki »Mašne pesmi«. V rokopisu je ostalo več kompozicij: uglasbitev Srečka Gregorca igre v štirih prizorih Marijino oznanjenje, več vložkov pri igrah Kralj z neba ter pri Desetem bratu. Za zbore je zložil: Sv. mašo v čast Kristusovemu trpljenju (besedilo S. Gregorca), Mašo v čast Materi božji; več Marijinih pesmi (Ljubezen do Marije, Še gori ljubezen, Zdrava Marija); božične (Sveta noč, O polnoči nebo žari). Harmonizacije narodnih pesmi (npr. Za materjo); instrumentalne skladbe (npr. Slava Bogu na višavi, božična predigra za orgle; Na krilih spominov, klavirska fantazija). 

Brckov kompozicijski stavek je večinoma povzet po vzorih tedanje slovenske zborovske glasbe (zlasti cerkvene). Označujejo ga preprosto štiriglasje, sveža melodika, vse to združeno s težnjo po iskanju bogatejšega glasbenega izraza. Brckov glasbeni izraz ni še v celoti zaživel, čeprav kaže ustvarjalni talent; njegova dala izražajo mehko občutje in lirično naravo, često podano v narodno preprostem tonu.