Franc Golob

Franc Golob (1941 – ), akademski slikar

http://franc-golob.weebly.com/

Franc Golob je bil rojen mami Ivani Ekart in očetu Hubertu 30. novembra 1941 v Celju. Tu je dokončal osnovno šolo in nižjo gimnazijo ter se leta 1959 izšolal za strojnega finomehanika. Veličastna pravljična mesta v telovadnici osnovne šole v Celju ob Božiču ter sejemski vrvež na dan svetega Andreja so bili ob gradu Celjskih grofov prvi pomembni vizualni vtisi, ki so kasneje vplivali na njegovo pot multimedijskega  ustvarjalca (Stane Jagodič: Orbis Artis, 2006).

Spomladi 1960 ima prvo samostojno likovno razstavo v Celjskem salonu (skupaj z Dolfetom Mljačem). Poleti leta 1960 ga srečamo z Dixieland orkestrom, kjer igra bas, v brigadi  Celjske gimnazije v Gevgeliji v Makedoniji; jeseni istega leta pa se vpiše na Šolo za oblikovanje (skupaj z Juretom Cihlarjem, Veljkom Tomanom, Stanetom Jagodičem, Matjažem Vipotnikom…). Med leti 1961 in 1964 je zunanji sodelavec novomeške Industrije motornih vozil, za katero nariše obsežen katalog rezervnih delov v aksonometriji in postavi razstavni prostor na beograjskem Salonu avtomobilov. Jeseni leta 1964 se vpiše na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani in študira pri prof. Mariju Preglju. Njegovi sošolci so bili Herman Gvardijančič, Srečo Dragan, Gorazd Šefran, Lojze Logar in drugi.

Poletje 1965 preigra v baru hotela Triglav v Kopru z Ivom Umekom, Mihom Jazbinškom, Vendelinom Vidicem-Vendijem. Tudi naslednje leto poleti je ponovno na Obali: igra na terasi hotela v Semedeli; a ne opravi vseh izpitov in zato pavzira. Eno leto uči likovni pouk v Šentvidu pri Stični, drugo leto preživi v uniformi nekje med Karlovcem, Bihačem in Rijeko. Na Reki slika skupaj še z nekaj srečneži in se vrne domov v času ‘Praške pomladi’. Ponovno se vpiše na Akademijo, a njegova generacija je že krepko napredovala. Med študijem dela za Mladinsko knjigo; vsako leto petkrat oblikuje izložbena okna po vsej Sloveniji skupaj s kolegom Majem Klemenčičem. Iz istega ateljeja izzidejo Vida Slivniker, Štefan Galič, Matjaž Vidic…Diplomira leta 1970 na temo ‘Izložbeno okno kot likovni prostor’. Dokončno opusti instrument. In za 10 let tudi slikanje.


Jeseni leta 1970 se z družino preseli v Cerknico, kjer postane vodja propagande tovarne pohištva Brest. Leta 1971 uresniči prvi multimedijski projekt za predstavitev pohištva švedskega arhitekta Svena Larsena v Ljubljani. Oblikuje drzno zasnovan razstavni prostor, sodelavci Radia Študent iz Ljubljane pa ročno projecirajo psihedelične efekte na velik ekran, predstavo pa podpira efektna scenska glasba. Istega leta oblikuje sejemski prostor v Tripoliju v Libiji in v Victoria Hallu v Londonu. Leta 1972 se preseli v Novo Gorico in postane vodja Ateljeja za grafično oblikovanje pri tovarni pohištva Meblo, kjer ostane do leta 1979. 1976 leta ustvari prvo fotomonografijo o Novi Gorici (s sodelovanjem Pavla Medvešđčka), nato pa številne avtorske koledarje za Grasfko Soča. S Tonetom Račkim zasnujeta simultano video predstavitev s 30 TV ekrani na Salonu pohištva v Beogradu, v Ljubljani, Beogradu in Novi Gorici pa zasnuje multimedijske predstavitve z več diaprojektorji in kinoprojekcijo ob scenski glasbi, ki krmili fotografije (realizacija Radio Študent; Šturm).


Slikarska kolnija, ki jo je organiziral šempeterski Cimos, je bila priložnost za ponovno srečanje s slikarstvom. Udeležili so se je še Jure Cihlar, Lucijan Bratuš in Vladimir Klajnšček


Ustvari več slik in objektov. V galeriji Meblo v Novi Gorici predstavi prvo Instalacijo in jo opremi s kvadrofonskim zvokom tekočega traku (realizacija Edo Primožič). Pri zaključnih delih starega Kulturnega doma v Novi Gorici je sodeloval z arhitektom Milkom Bratino kot avtor notranje opreme in fasade, kasneje pa pri likovni opremi Šolskega centra v Ajdovščini (z Markom Pogačnikom in Milošem Volčaričem). V osemdesetih postane za celo desetletje sodelavec Postojnske jame. Poleg celostne podobe, številnih prospektov in katalogov ustvari fotomonografijo o Postojnski jami.
Skoraj istočasno poučuje na Pedagoški gimnaziji v Tolminu, kasneje na Umetniški gimnaziji v Novi Gorici.
Za ‘Tolminsko obdobje’ je značilen ciklus liričnih abstraktnih akvarelov na temo Soče. Polletno bivanje v Šmartnem v Goriških Brdih ga povrne k naravi (pokrajini), zaokroži pa to obdobje s ciklusom barvitih akrilnih slik vinorodne krajine. Poleg poučevanja občasno tudi slika. V aprilu leta 2003 predstavi v Tolminskem muzeju zaključen ciklus računalniških grafik, poimenoavanih ‘Simulakre’. Nov polet mu data slikarski koloniji v Abitantih in Artita v Piranu.
Slikar Franc Golob je imel doslej 38 samostojnih razstav, sodeloval je na okoli 80tih, udeležil se je 7 slikarskih kolonij doma in v tujini. 
Likovni kritik Maksim Sedej mlajši je izjavil, »… slikar Franc Golob ima rad likovne izzive, plovba med Scilo in Caribdo mu ni tuja…«. Barbara Sterle Vurnik pa v katalogu zapiše, da » v svojih kibernetskih pokrajinah se Golob zelo spontano vrača vse do abstraktnih geometrijskih struktur svojih zgodnjih grafik, ki se kakor nalašč prilegajo novi naravi bitne slike. To so svetovi zase…Ustvarjalno razmerje Stroja in Umetnika je ponovno dokazalo tisto, v kar so nas prepričali že konstruktivisti – možnost obojestranskega sožitja.«