Mirko Ličen – Prepih

Mirko Ličen-Prepih (1907 – 1973), fotoreporter, dopisnik

Mirko Ličen se je rodil leta 1907 v Oseku v družini z devetimi otroki. Kot je bilo v tistih časih pogosto, so morali že zelo mladi delati, da je družina preživela. V prvi svetovni vojni je morala družina v begunstvo in sicer v Mirno peč na Dolenjsko. Že pri devetih letih je delal kot pomočnik trgovca z lesom, v prostem času pa je pomagal kmetom na poljih. Leta 1918 so se vrnili iz begunstva v rojstno vas Osek, ki pa je bila porušena in razdejana. Pri obnovi je sodeloval vsakdo – mladi in stari. Leta 1920 je dokončal osnovno šolo in dve leti pozneje dvoletno večerno kmetijsko šolo. Zopet je začel delati kot pomočnik trgovca z lesom, ki so ga vozili iz Trnovskega gozda. Nato je leta 1924 začel delati kot zidarski vajenec pri mojstru Živcu v Ljubljani. To je opravljal do leta 1925, ko je dobil odlok takratnih oblasti, naj postane jugoslovanski državljan ali naj zapusti staro Jugoslavijo. Ker še ni dopolnil 18 let, ni mogel postati državljan. Če bi pa to naredila njegova mati v Italiji, bi jo italijanske oblasti preganjale. Po smrti očeta v letu 1925 se je vrnil domov v Osek. Po prepričevanju prijateljev, se je odločil, da se odpravi v Argentino.

12. decembra 1925 je bil na krovu ladje “Atlanta”, ki je plula iz Trsta v Buenos Aires. Po skoraj mesecu dni plovbe je ladja 10. januarja 1926 pristala v pristanišču v Buoneos Airesu. Tam ga je že čakal brat Alojz. Z vlakom so se potem odpravili v predmestje La Paternal, kjer so jih peljali v stanovanja raznih znancev, ki so bili tam poročeni. Štirinajst dni po prihodu v Argentino je že začel delati pri nekem podjetju, vendar ne kot zidar, ampak kot fizični delavec, ker ni znal španščine. Delal je s tremi člani Ljudskega odra, ki so mu pomagali, da so ga potem sprejeli kot priučenega zidarja. 1926 leta se je vpisal tudi on v Ljudski oder ter pristopil k pevskemu in tamburaškemu zboru. Sodeloval je tudi pri vseh odsekih društva kot član odbora. Člani Ljudskega odra so bili tudi člani organizacije Rdeče mednarodne pomoči ter protifašistične zveze, kjer je bil za slovensko skupino član odbora istih organizacij. Leta 1927 se je vpisal v KPA, kjer je bil kot član do leta 1930. V začetku leta 1930 se je društvo Ljudski oder preselilo v večje prostore, kjer so ustanovili tudi dramsko skupino in godbo na pihala, ki je bila prva slovenska godba v Argentini. Društvo se je zopet preselilo na drugo lokacijo, kjer so si preuredili prostore za vaje in uredništvo Delavskega lista in Radničkih novin ter listov: Borbe, Iskere, Njive itd. To je trajalo do septembra 1931, ko je policija društvo zaprla. Že maja meseca istega leta je bil prvič zaprt zaradi političnega delovanja. Po zaprtju društva Ljudski oder so ustanovili godbeni krožek “Zarja”, za katerega je bil na policiji registriran prav Mirko Ličen. Leta 1932 jim je policija zopet dovolila otvoriti društvene prostore Ljudskga odra. Leta 1933 je bil zopet zaprt v oddelku za politične zapornike v Villi Devoto skupaj še z drugimi somišljeniki. Istega leta je imel nalogo, da v mestu Cordoba ustanovi podružnico Ljudskega odra imenovano DKD Iskra, ki se je po nekaj letih združila z društvom Prosveta in se preimenovali v slovensko kulturno društvo “Edinost”. Leta 1935 se je preselil k nekemu senatorju pokrajine Buenos Aires kot gradbeni delovodja. Tako je bil varnejši pred policijo, ker je bil senator član vladajoče stranke. Po letu 1941 se je zaposlil pri družbi “Tungsteno Argentino” kot glavni gradbeni delovodja. Leta 1944 se je preselil nazaj na otok Isla del Delta, kjer je imel hišico z zemljiščem in sadovnjakom. Tam je živel vse do 6. maja 1946, ko se je za stalno vrnil v rojstni kraj.

V domačo vas je prišel 4. junija 1946 v večernih urah. V Oseku so imeli prosvetno društvo s pevskim zborom in dramsko skupino. Dan po vrnitvi je bil že na pevskih vajah in se vpisal v društvo, kjer so ga z veseljem sprejeli. Že teden po vrnitvi iz Argenitne je bil na seji krajevnega ljudskega odbora v Oseku, kjer je bil imenovan v odbor za obnovo podeželja. Po štirinajstih dneh so začeli ustanavljati zadrugo v Šempasu, v kateri je bilo včlanjenih 13 vasi. Do ustanovitve je bil zaposlen kot gradbeni delovodja, na ustavnem občnem zboru pa je bil izvoljen za predsednika zadruge, kjer je bil do leta 1947, ko so ga premestili v okraj Gorica. Leta 1953 je bil premeščen iz okraja v uredništvo Primorskih novic v vlogi akviziterja, fotoreporterja in dopisnika. To delo je opravljal do upokojitve leta 1963. Občasno je to vlogo opravljal še po upokojitvi vse do svoje smrti leta 1973.

Od ustanovitve Slovenske izseljenske matice je bil član njenega glavnega odbora do leta 1969, nato pa častni član. Bil je tudi tajnik in soustanovitelj podružnice Slovenske izseljenske matice v Novi Gorici.

Njegova zapuščina obsega preko 10.000 dokumentarnih fotografij iz povojnega obdobja. Zanimive so predvsem zato, ker ilustrirajo takratno življenje v povojni Primorski, ki se je do danes zelo spremenilo, nekaterih pa že dolgo ni več…

Zbirka fotografij sodi v kulturno dediščino Oseka.

Hvala Deanu Bovcon za pomoč pri zbiranju gradiva.

(vir: Izseljenski koledar, 1973)