Svetozar Boroević von Bojna

Svetozar Boroević von Bojna, (1856 – 1920 ) avstro-ogrski maršal, pisatelj in zgodovinar hrvatskega rodu, častni občan občine Osek-Vitovlje

(vir fotografije: Wikipedia, junij 2011)

Boroević se je v slovensko vojaško zgodovino vpisal kot vrhovni poveljnik soške fronte. Boroević je bil hkrati tudi prvi in edini nenemški feldmaršal v avstro-ogrskih oboroženih silah. Rodil se je v pravoslavni družini, krajišniškega častnika, kot Svetozar Borojević, čeprav je bil njegov priimek zapisan kot Boroević zaradi germanizacije. Njegov oče, Adam in mati Stana, rojena pl. Kovarbašić, sta takrat živela v vasi Umetići. Ko je dobil plemiški naslov, je dobil pravico do častnega imena in si je izbral Bojna, ki naj bi bilo ime njegovega rojstnega kraja, hkrati pa je tudi hrvaški izraz za bataljon. Od leta 1902 naprej je bil uradno imenovan Svetozar Boroević von Bojna.

9. januarja 1916 mu je Županstvo občine Osek-Vitovlje za velike zasluge za hrabro in spretno obrambo takratne slovenske zemlje, ki je spadala pod Avstro-Ogrsko monarhijo, podelilo naslov častnega občana občine Osek-Vitovlje.

Dokument s katerim je županstvo občine Osek-Vitovlje imenovalo Boroevića za častnega občana

Članek v časopisu Slovenec (16. 2. 1916), kjer so objavili novico o imenovanju Boroevića za častnega občana občine Osek-Vitovlje

Boroević je do konca življenja ostal zvest monarhiji kateri je tako dolgo služil. Tik pred njenim razpadom je v brzojavki cesarju predlagal vkorakanje na Dunaj z namenom zaščititi državo za kar, da ima pripravljene zanesljive čete, česar pa le ta ni sprejel. Po koncu vojne je izjavil, da je bila njegova najtežja vojna naloga končanje napada in umik nazaj čez Piavo, ki ga je cesar ukazal navkljub obetom po nadaljnjem prodiranju skozi obrambo Italijanov v juniju 1918, za časa njegove zadnje ofenzive. Kljub vsemu je nalogo izvedel zelo uspešno in vzpostavil novo, trdno fronto. Posledice tega vojaškega neuspeha so bile prehude, morala na dnu, stalni upori, dezerterstva, pomanjkanje tako hrane kot orožja. Če se vsemu temu doda še razpadanje države,ki se je začelo daleč v zaledju, potem je zares omembe vredno, da je kljub vsemu Boroeviću uspevalo še nekaj časa zadrževati Italijane, ki so 24. oktobra sprožili veliko, zadnjo ofenzivo. Večdnevno držanje fronte s katere so se madžarski, hrvaški in češki ( Čehi so ravno sredi ofenzive, 28. oktobra, kot prvi razglasili neodvisnost) polki umikali pa neverjetno dejanje.

Omeniti velja, da so mu na pogrebu, ki se ga je sicer udeležilo več tisoč ljudi, izkazali vojaške časti le člani zavezniške komisije za nadzor koroškega plebiscita, medtem ko so mu ostali obrnili hrbet: Avstrija se mu je odrekla, iz Zagreba je že prej dobil obvestilo da je nezaželjen, le tedaj že nekdanji cesar je iz izgnanstva poslal venec in plačal grob svojemu nekdaj tako zvestemu častniku.

Nazivi, ki so mu bili podeljeni:

tajni svetnik, častni polkovnik pehotnega polka št. 51, častni doktor Univerze Franca Jožefa v Zagrebu, častni meščan mesta Ljubljane (6. avgust 1915; odvzet 1919; vrnjen 2009), častni meščan občin: Renče, Goče na Vipavskem (5. januar 1916), Ajdovščina (2. december 1915), občine Šempas, Kamenj pri Ajdovščini, Sežana…

Boroević je kmalu po vojni žal postal nezaželjen in so mu take častne naslove odvzemali. Po končani vojni so mu tudi v občini Osek-Vitovlje odvzeli naslov častnega občana.

Razglas v časopisu Goriška straža (27. 5. 1920), da se Boroeviću odvzame naslov častnega občana

(viri: portretna slika in del besedila – Wikipedia, junij 2011; dokument o imenovanju za častnega občana, ki se nahaja v Vojnem arhivu na Dunaju v osebnem arhivu Boroevića ÖstaA/KA, Nachlass Boroević A-2012827/0002 je pridobil Dean Bovcon, posredovano junij 2011; članek iz Goriške straže in Slovenca je pridobil Simon Kerševan, junij 2011)