Zgodovinski pregled
Prve strnjene naselitve na širšem območju najdemo v železni dobi, posamične pa že ob koncu bronastega obdobja. Naseljevanje se je v antiki pomaknilo v severni predel doline ob vznožje pobočja planote, bliže glavni rimski cesti, ki je povezovala Aquileio (Oglej) z Emono (Ljubljana) in naprej.
Okoli leta 600 so slovanska plemena naselila bolj ali manj izpraznjene naselbine romaniziranih staroselcev. Po prevladi Frankov so ozemlja dobile v posest razne škofije in samostani, kasneje pa goriški grofje in v 16. stoletju Habsburžani. V srednjem veku se je poselitev neprekinjeno nadaljevala v Vitovljah, zgostila se je v visokem srednjem veku v Šempasu in Oseku.
V 16. in 17. stoletju so sem vpadali Turki, na kar spominjajo poimenovanja (Tabor), kasneje pa je zabeležen prihod Napoleonove vojske (Visoki zid). Leta 1868 je prebivalstvo pokazalo narodno zavednost, ko je gostilo narodni tabor. Število prebivalcev je naraščalo do 1.svetovne vojne, po njej pa zaradi vojnega begunstva-umik pred fronto, priključitev k Italiji in gospodarske krize začelo upadati. V 2. svetovni vojni so se prebivalci aktivno vključili v boj za osvoboditev (ustanovitev Gregorčičevega bataljona na Vodicah). Po vojni se je z industralizacijo začela selitev v urbana središča. S posegi v kmetijska zemljišča kot regulacije, komasacije, melioracije, namakanje,… se je način kmetovanja moderniziral, z zaposlitvami v bližnjih središčih pa dodatno olajšal življenje na območju, kar se pozna tudi v povečanju prebivalstva.
V zadnjem obdobju zasledimo vračanje prebivalstva iz večjih urbanih središč ter novogradnjah, napredek se kaže tudi v razvoju turizma, vinogradništva in storitvenih dejavnosti.