Alojzij Remec
Alojzij Remec (1886 – 1952), slovenski dramatik, pesnik, pripovednik in politik, oče pisatelja Mihe Remca
Življenje
Remec se je rodil 10. april 1886 v Trstu kjer je bil njegov oče pismonoša, mama pa je bila iz kmečke družine. V otroštvu je prebolel črne koze in kot dveletnega so ga starši poslali k materinemu očetu v vas Osek pod Trnovskim gozdom v Vipavski dolini. Stari oče je bil izobražen samouk, ki je rad z znanjem pomagal sosedom. Remec sam pravi, da ga je: »vnemal za vse dobro in lepo«.
Z osmimi leti se je vrnil v Trst, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Šolanje je nadaljeval na nemški gimnaziji. Slovenščino sta ga učila Karel Glaser in Ivan Merhar leta 1906 je maturiral in vstopil v bogoslovje v Gorici. Po treh letih se je odločil za študij prava v Gradcu in ga 1916 dokončal. Med 1. svetovno vojno je bil vojak, po koncu vojne pa odvetniški pripravnik (koncipient) v Ljubljani.
Odvetniški poklic je pričel opravljati leta 1927 v Ptuju kamor se je preselil z družino. Tam se je pričel ukvarjati tudi s politiko in bil ptujski župan v letih 1935-1941. Na tem mestu je pričakal nemško okupacijo in bil 15. aprila 1941 aretiran ter odpeljan v ptujske zapore, kjer so ga mučili, po treh tednih pa odpeljali v taborišče Borl, od tam pa v Rajhenburg, od koder je bil z družino, z zadnjim transportom izseljencev pregnan v Srbijo v Vrnjačko banjo. Remec je pretresljivo popisal to pot: »Z višine se vije v dolino procesija izgnancev. Zdi se mi, da je to vizija, vredna, da bi jo opisal Ivan Cankar…stari in mladi, ženske in moški, delavec, kmet, industrijec, učitelj, zdravnik, duhovnik – vse to je šlo s svojo prtljago na Ciril-Metodov dan leta 1941 skozi Rajhenburg na postajo. Drobne nožice otrok so se opotekale po gramozu, večji so oprtali mlajše bratce kar štuporamo, matere so nosile svoje nebogljenčke na rokah…Rajhenburžani so mahali od daleč v slovo tej bedni procesiji, segnani od vseh vetrov s slovenske zemlje«.
V Vrnjački banji je preživel štiri leta izgnanstva, po osvoboditvi se je z družino vrnil na Ptuj in tam opravljal odvetniški poklic in pisal. Vojne tegobe so mu razrahljale zdravje, temu se je pridružila še vodenica, tako da je oktobra 1952 zbolel in 21. novembra umrl, še poln pisateljskih načrtov. Bil je nesebičen odvetnik in je umrl skoraj v revščini. Mesto Ptuj ga je v priznanje zaslug pokopalo na lastne stroške, pogreba so se udeležili vidni predstavniki političnega in kulturnega življenja ter velika množica ljudi.
Dela
Remec je pričel objavljati v gimnazijskih letih, ko je nanj zelo vplival prof. Merhar, drugače pa je bil brez tesnejših stikov z drugimi pisatelji in pesniki, je pa zelo veliko bral, največ Cankarja, Župančiča pa tudi Meška in Finžgarja, od tujih pisateljev mu je bil najbližje Maksim Gorki.
Pod psevdonimi je objavljal v tržaški Edinosti, v Domu in svetu, sodeloval je tudi v Domačem prijatelju, Ljubljanskem zvonu in Slovanu.
Njegovo pisateljevanje se je zelo razmahnilo po maturi, ko je ob liriki pisal tudi prozo. Zgodovinska povest Veliki punt (izšla je dvakrat in sicer 1909 in 1910) opisuje Tolminski kmečki upor iz 1713, povest Doma in v svetu, ki je prav tako izšla leta 1910 in sicer pri Mohorjevi družbi, je pisatelj postavil v sodobni čas, gre pa za značilno večerniško povest.
Med študijem v Gradcu je prišel Remec v literarni krog Jožeta Lovrenčiča. V graški dobi je napisal nekaj novel med katerimi je značilna Anno Domini…. Snov je zajel iz 1682, ko je po Vipavskem divjala kuga. Isto zgodbo je pozneje obdelal še v romantični igri Zakleti grad (prvič je bila igrana 1925 v Mariboru, v knjižni obliki pa je izšla 1926. Strahotam črne smrti je Remec dodal še druge grozote: čarovništvo, oderuštvo, krivice graščakov, zakonolomstvo. V tem obdobju je napisal tudi veseloigri General Burja in Učiteljica Pavla, obe deli so sicer igrali, vendar sta ostali v rokopisu.
(vir: Wikipedija, 23.10.2009)
Citat iz Remčeve Pesmi izgnancev smo uporabili tudi v glavi splete strani KS Osek – Vitovlje. Pesem je nastala v prvem letu italijanske zasedbe Goriške in je bila leta 1919 objavljena v reviji Dom in svet (št. 3-6).
Alojzij Remec: Pesem izgnancev
Naša misel nate, o Goriška,
siva golobica bila,
ki se spreletava v mraku,
kadar brajde ožive pod noč
in se piše grozdje in crlika
v trtah čurenbel.
Prišel tujec in te je zasužnjil,
tvoj obraz je opljuval, Goriška.
V mrak, steptan zdaj v tla in v naše duše,
krvavi nam temno solnce,
grize v prsih misel druga:
še brsti pod Čavnom bajni cvet,
še svobodno v nemih sivih skalah
žvižga pisan gad.